Sedem let nazaj sem bila v veselem pričakovanju svoje prvorojenke Kaje. Bila sem mlada, neizkušena in predvsem prestrašena. Nove vloge sem se seveda zelo veselila, poroda pa toliko manj. Kar hitro smo zaradi medenične lege izključili naravni porod in se začeli dogovarjati za carski rez. Takrat pa se je strah začel samo še večati in večati..Ali je nevarno..kako bo izgledalo in še na tisoče vprašanj je plesalo v moji glavi. A izbire takrat ni bilo, zato mi je preostalo samo to, da se čim bolj mirno pripravim na dan D. Tisti dan je vse potekalo po planih, tako kot smo se dogovorili, a še danes ne morem preboleti dejstva, da svojega otroka nisem vzela v naročje v trenutku ko je prišla na svet. Tako krhka..tako majhna in nebogljena, jaz pa je nisem mogla objeti in ji pokazati kako moja je.
"Rodili ste čudovito deklico in z njo je vse vredu." so bile besede, ki mi jih je sestra namenila na hitro, medtem ko sem se prebujala, jaz pa se še sploh nisem zavedala, da sem MAMI. Nikoli ne bom pozabila trenutka, ko sem jo prvič stisnila k sebi, pa čeprav je bilo to v dvigalu, ko so naju peljali v najino sobo. Tako neintimno in neosebno..pa vendar tako čudovito. In ko misliš, da je vsega cirkusa okrog carskega reza konec in se ti že veselo cartaš s svojim dojenčkom, ti ljudje iz okolice z največjim veseljem omenijo, da ti pa itak ne veš kako je roditi..zaspiš..se zbudiš in vsega je konec!
KAJ VI TO RESNO?? Zakaj ljudje mislijo, da je iti pod nož mačji kašlj? Vsaka mamica ,ki je dala to čez ve, da je ravno tako naporno, okrevanje pa veliko bolj boleče in dolgotrajno. Zato kapo dol vsem mojim sotrpinkam..
Ko sem pred enim letom začela razmišljati o drugem porodu, sem bila trdno prepričana, da tokrat poskusim roditi po naravni poti.. Ja..dejansko sem si to tako močno želela, da ga ni bilo junaka, ki bi me prepričal nasprotno. Imela sem trdo voljo in kar je najbolj pomembno, verjela sem, da jaz to zmorem. IN SEM.
Zavedala sem se, da se lahko moj scenarij spremeni v sekundi in tudi na to sem bila pripravljena, vseeno pa sem upala, da bo šlo vse tako kot sem si zamislila.
Kot prvo, sem izbrala porodnišnico, ki močno stremi k naravnemu porodu. Pogovorili smo se o željah, možnostih in seveda tudi o zapletih. In potem smo čakali in čakali..
Začelo se je že čez dan..rahli krči, ki se mi še niso zdeli pomembni so zvečer postajali vedno močnejši. Jaz pa hrabra za znoret..pa saj se še nikamor ne mudi. No pa se je..ker sem imela prvič CR, sem morala tokrat biti pod večjim nadzorom. Do porodnišnice sma imela dobrih 40 minut, Mitja pa je imel občutek, da bom rodila po poti :) No..tako hitro pa ne gre
Babice so me pripravile in dale v porodno sobo, kjer pa sma spet samo čakala. Seznanili so me, da so moji popadki žal preblagi, da pa poroda zaradi predhodnega CR ne bodo pospeševali. Vse mora biti čim bolj po naravni poti. In to je trajalo in trajalo..zjutraj še nič, zato so me prestavili na oddelek.
Lahko si mislite, da me je čakanje spravljalo v konkretno slabo voljo. Ko so me zvečer po zadnjem pregledu ponovno poslali v sobo, ker še ne bo nič, sem polna čustev, naveličana čakanja in rahlo obupana planila v jok. HOČEM DOMOV IN PIKA!!!
Pa ni bilo tako..vesolje me je uslišalo in že čez dobro uro so bili popadki dovolj močni za v porodno sobo. Jupiiii, zdaj pa gre zares. No, takrat pa se je komaj prav začelo. Celo noč in še pol dneva dihanja, popadkov, solz in smeha se je vleklo 100 let :) Do osmih zjutraj še je nekako šlo, potem pa se vsega spomin samo še zelo medlo. Mitjeve vzpodbudne besede, grozno neprijetne preglede..in naenkrat se je zgodilo nepričakovano. Taji se je popkovnica ovila okrog vratu, zato se ni mogla spustiti in grozil mi je ponovni CR. Ampak ne..preden rečem zadnjo poskusimo še enkrat.
In tukaj je spet prevladala moja velika volja, že čez dobre pol ure sem na sebi čutila malo toplo kepico. Konec je..zdaj si pa tukaj..V trenutku sem pozabila bolečino in utrujenost..moja druga sreča je na svetu.
Iskreno se zahvaljujem osebju porodnišnice Murska sobota za podporo, pomoč in SRČNOST.
Ni komentarjev:
Objavite komentar