Vse mamice, ki svoje otroke že imajo v šolah so mi ves čas prijazno govorile, da prvi razred vseeno ni mačji kašelj in da bom že videla kako je na trenutke naporno. Pa bom zdaj kar priznala..niti v sanjah jim nisem verjela. Moj otrok bo v šolo hodil z veseljem in njej nikoli nebo nič težko...da ji bo pa dolgčas?? Moji Kaji NIKOLI.
Hja pa drži rek, da se zarečenega kruha fajn naješ..tudi jaz sem se ga.
Prvi mesec je res bilo bolj kot ne igranje in Kaja je bila nad šolo navdušena..no vidite zdaj..saj sem vedela.
Drugi mesec že malo bolj resno, ampak še vedno nobenih težav.
No in potem se je začelo..spoznavanje črk in številk po hitrem postopku..naenkrat že računajo in berejo. Preverjanje tu in tam..bralna značka in govorni nastop. Ok..zdaj vidim o čem ste mi govorili. Čeprav je Kaja zelo hitro začela brati in tudi z ostalimi stvarmi hvalabogu nima težav, vidim da iz šole prihaja utrujena in da je včasih res prenasičena vsega. Šola od otroka, ki je še nedolgo nazaj tekal po vrteški igralnici, žal zahteva malenkost preveč. Od tiste kvazi "male šole" je ostala samo dodatna vzgojiteljica, ki se zraven učiteljice trudi malim zmedenim glavam čimbolj olajšati šok. Potrebno je veliko volje in poguma iz obeh strani, da vse steče čimbolj mirno in otroku prijazno.
Se spomnite naših in vaših začetkov šole?
Ko sem jaz bila stara 6 let sem se v mali šoli še veselo igrala, pojma nisem imela kaj je govorni nastop in vse je bilo veliko lažje. Danes je pri marsikateri domači nalogi pomoč staršev skoraj nujno potrebna. In tu si postavim vprašanje? Do katere mere je dobro, da se vtikam v njene šolske naloge? Naj bom njen vsakodnevni nadzornik in skrbim, da bo vse tipi top ali pa ji naj pustim popolno svobodo. Bom neodgovorna mama, če nebom vsak dan budno bedela nad njenimi zvezki? Meja med enim in drugim je tanka, zato je pomoje potrebno vloviti zlato sredino. Sama sem mnenja, da moramo otroku zaupati, da je vse opravljeno in mu dati določeno stopnjo svobode, saj se bo samo tako naučil samostojnosti.
Šole in njenega sistema seveda ne moremo spremeniti, zato je najbolje, da si stvari poskusimo čimbolj olajšati. Priznam pa, da si velikokrat želim, da bi otrokom podarili še vsaj tisto eno leto brezskrbnega otroštva.
Kaja zadnje čase brez slabe vesti in brez ozira kdo jo posluša direktno pove da ŠOLA NI ZANJO. Mami pa je seveda totalno zgrožena..PA SAJ JE KOMAJ ZAČELA.
Ko jo vprašam kaj je pa v šoli tako hudega, da se z vsemi štirimi upira vsako jutro, mi odgovori: Šola je bedna, računi so težki, preveč sedimo in včasih mi je dolgčas.
Ok, kaj bi pa pol ti počela, če nebi hodla v šolo?
Doma bi se igrala, v Teto Frido bi hodla na kavice, pa na rojstne dneve bi hodla, če bi me kdo povabil.
Brez komentarja..totalno!!!
A kljub njeni odločnosti, bo šola morala biti zanjo še vsaj 8 let.
XOXO
Ni komentarjev:
Objavite komentar