"Vsak človek je zase svet, čuden svetal in lep, kot zvezda na nebu. " (Tone Pavček)
Odkar sem se pred dvema mesecema odločila, da začnem z
bloganjem se vedno bolj pogosto srečujem s vprašanji in obsojanji, če se mi zdi
primerno, da svoje oz. naše življenje delim na družbenih omrežjih. Zato sem se
odločila, da spišem to objavo ter razložim, kakšen je moj pogled na to.
Na svetu je 108 milijard ljudi in niti en sam si ni enak,
mogoče podoben, ENAK NIKAKOR.
Vsak ima svoj pogled na svet, vsak ima svoje razmišljanje.
Skupno pa nam je to, da veliko preveč energije zapravljamo za negativo ter
obsojanje drugih ljudi. Sama sem ena takih, ki se v odločitve drugih ne vtikam,
svoje mnenje pa povem in ga ne vsiljujem. Vsak zase ve, kaj je dobro zanj in za
njegove bližnje, zato se mi zdi čisto nepotrebno in neprimerno, da bi
vsiljevala svoje mnenje.
Vem, da vas je veliko takih, ki svojega osebnega življenja
ne želite javno deliti z ostalimi, ne objavljate svojih fotografij in ste
absolutno proti objavljanju fotografij vaših otrok. RAZUMEM VAS IN SPOŠTUJEM
VAŠE ODLOČITVE. Vsak ima za svoja dejanja utemeljene razloge, zato si nikoli ne
jemljem pravice, kogarkoli obsojati zaradi njegove odločitve.
VSAK PO SVOJE PRAVIM JAZ...
Namen mojega bloga je, da z vami delim svoje izkušnje, svoj
pogled na vzgojo, materinstvo in da obeležim lepe trenutke naše družine.
Marsikdo me vpraša v čem je sploh smisel tega, da pišem in kaj imam od tega?
Vsako objavo napišem
s srcem in konec dneva, ko prebiram sporočila tistih ,ki me berete sem SREČNA.
Srečna, ker vidim, da delam dobro in ker vidim, da sem marsikomu polepšala
tistih 5 minut dneva. To je zame dovolj, zato pišem.
Že res, da kdo misli, da cele dneve visim pred ekranom,
objavljam slike in bluzim na facebooku.
PA NI TAKO!
Še vedno sem prijateljica in obožujem klepete ob kavicah. Še
vedno sem hči in sestra in se veliko družim s svojo družino. Še vedno sem
botrca najbolj zabavnemu fantku na svetu in še vedno sem Mitjeva življenska
sopotnica. Ustvarjam s Kajo, se igram družabne igre, hodim na sprehode, plešem
in pojem. Pišem in ustvarjam, ko je hiši tišina.
Pred dnevi sem na svojem najljubšem blogu Z ljubeznijo mama
prebrala čudovito objavo o tem, kako se je nujno potrebno včasih dati na OFF.
Nina hvala za te besede, dala si mi misliti in od takrat
velikokrat izklopim svoj telefon in se posvetim samo svojim najljubšim osebam.
Ko boste naslednjič kritizirali mamo, ker je z vami delila
svojo zgodbo ali fotografijo, se vprašajte če vas je njena objava mogoče kdaj
spravila v dobro voljo ali če vas je njena fotografija kdaj spravila v smeh.
Mogoče se boste počutili bolje..
Če pa vas objavljanje takih in podobnih stvari hudo moti..pa
je najbolj enostavno vse skupaj prezreti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar