Nekje sem prebrala, da je vstajanje lahko tudi prijetno in nič kaj moreče opravilo? Kaj res?? Recept prosim!
Resnično nisem jutranji tip človeka. Dokler nisem imela otrok sem bila zjutraj NEMOGOČA..slika brez zvoka, če se lahko tako izrazim. Spomnim se, da sem si budilko nastavila na vsaj dve uri prej, ker mi je bilo nekaj najlepšega, ko sem pogledala na telefon..ugotovila da sem lahko še dolgo v postelji in si nastavila novo budilko..NORO..VEM ;)
No..ko postaneš starš..hja..takrat je zgodba čisto drugačna..takrat je zlata vredna vsaka sekunda spanja.
Kaja je bila hvalabogu priden dojenček, tako da moj začetek materinstva res ni bil težak. Je pa na žalost podedovala ( ali kako se naj drugače izrazim ) mojo ljubezen do zbujanja.
In ker sva bili veliko sami in z zelo podobnim karakterjem so najina jutra od nekdaj pravi CIRKUS.
Ne bom se oblekla, ne grem v vrtec, pusti me na miru in pojdi ven z moje sobe so že zlajnaje fraze, ki sem si jih že sama v glavi ponovila preden sem stopila v njeno sobo. Ampak je šlo tekoče, dokler nismo dobili Taje.
No..zdaj je zgodba popolnoma drugačna in naš jutranji cirkus izgleda nekako takole:
Najprej najdem tisoč in en izgovor zakaj morem spati še vsaj 5 minut in stisnem dremež..woow super..zdaj sem ziher bolj naspana :)
Ok..gremo..pozne smo ;) Ko mi Kaja v sobi pove vse tisto kar že vem na pamet na koncu še slišim : DANES BOM ŠPRICALA ŠOLO..KAAAAAAJ??
Prediham šok in jo mirno vprašam kaj bo jedla. Spet hoče jesti NE VEM, jaz pa še vedno nisem ugotovila kje ji naj to kupim, zato ostanema na maslu in marmeladi. Potem je seveda treba zbuditi in nahraniti še drugo gospodično, ker lačen pač ne moreš od doma ne ;) Medtem, ko jo hranim si mislim kako super je, ker se Kaja že sama umije in obleče in mi s tem prihrani ogromno dela in energije. Hitro šibam pogledat kako ji gre in če rabi pomoč pri frizuri. Ona pa leži na tleh in si poje..neoblečena in s sračjim gnezdom na glavi.
Kajaaaaaaa kaj lahko znorim??? Pozne smo!!
No..in potem tisti naš cirkus..na hitro se obleči, poišči gumice in špangice..obleči Tajo in smo že v avtu. Taja medtem še trikrat bruha, Kaja pozabi rumeno rutico in še tisoč situacij, ki mi popestrijo jutro.
Ampak, ko se končno peljemo proti šoli in vem, da je konec najtežjega dela dneva sem srečna ;)
Pa ne zato ker sem preživela, ampak zato, ker imam priložnost biti mama in početi vse to. Še prehitro bo prišel čas, ko me ne bosta več tako potrebovali in bodo jutra mirna in tiha.
xoxo
Ni komentarjev:
Objavite komentar